^
1937

Začetki čolnarjenja

Tradicija čolnarjenja na reki Soči je stara, saj so ljudje potrebovali čolne za vsakodnevno prehajanje reke, ribarjenje, lovljenje lesa, splavarjenje lesa iz gorskih predelov v nižine. V Solkanu na bregu Soče je nastal žagarski obrat, ki je omogočili razvoj priznane solkanske mizarske obrti.
Solkanski mizarski obrtniki so poleg pohištvenih mojstrovin izdelovali tudi vesla, čolne in manjše “batele”, ki so služili v prvi vrsti rekreaciji.
Okoli leta 1937 so mizar začeli izdelovati bolj lahke (20-45kg) in okretne čolne za vijuganje po brzicah. Čolni so bili za eno osebo in je bilo za veslanje potrebno precej znanja, moči in vzdržljivosti. Od Kanala do izliva Vipave v Sočo pri Sovodnjah in po Vipavi do Orehovelj, povsod so poznali drzne Solkance v čolnih.

^
1948

Brodarsko društvo

Razvoj rekreativnega čolnarjenja je prekinila druga svetovna vojna, vendar se je predvojno navdušenje obnovilo. Žal je nova meja presekala reko Sočo med območjem Barke na levem bregu ter Škrli na štmaverski strani in tako onemogočila nekdanje veslaške poti. Potlej je bilo mogoče veslati le od Solkanskega mosta navzgor.
Odločilen sestanek bodočega brodarskega društva, je bil na pobudo odbora Ljudske tehnike sklican januarja 1948 v mizarski delavnici Tonija Prijona. Zbrali so se Danijel Bašin, Zdravko Bašin, Pavel Bone, Toni Prijon, Cvetko Srebrnič, Jože Srebrnič, Marke Vižin in Izidor Vuga. Ustanovili so Brodarsko društvo Solkan in v starem skednju, ki ga je odstopil prvi predsednik Zdravko Bašin uredili sedež društva in delavnice.
Svojo dejavnost so člani osredotočili na področja kajakaštva, jadranja, modelarstva in motonavtike.
Istega leta sta se dva člana društva, Pavel Bone in Toni Prijon, udeležila tečaja za kajak na divjih vodah v Celju. Poleg veščin veslanja sta prinesla kajakaški čoln-kajak z lesenim ogrodjem in gumijasto prevleko. Medtem so v društveni delavnici člani izdelali lesene čolne-sandoline in modele jadrnic.
^
1949

Prvi treningi in tekmovanja

Pozimi 1948/49 so se začeli prvi organizirani treningi s skromno klubsko opremo: 4 sandolini in en kajak, ki je bila spravljena v lopi ob Soči. Leseni čoln z gumijasto prevleko je bil še dokaj težak in za današnje razmere silno neokreten, a v tedanjih razmerah pa je pomenil revolucionarno novost; z njim se je začelo novo obdobje kajakaštva na Soči.
Širši javnosti so se člani društva prvič predstavili leta 1949 s sodelovanjem na prvomajski paradi v Ljubljani. Istega leta so se udeležili več tekmovanj. Na izločilnem tekmovanju v veslanju na mirnih vodah v Ljubljani in Mariboru so se člani društva uvrstili v finale, na republiškem prvenstvu na divjih
vodah v Trbovljah pa se je član društva Miran Mozetič uvrstil v republiško reprezentanco.
Organizirani sta bili tudi prvi tekmi na Soči in na reki Vipavi.

^
1950

Prva čolnarna

Nagrada za uspešno delo društva 1949 – radio Kosmaj – je še dodatno vzpodbudila delo vseh članov in pripomogla k povečanju članstva. Izredno skromna klubska oprema pa je onemogočala še večji razcvet dejavnosti na Soči. V letu 1950 so se člani društva udeležili le nekaj tekem na mirnih vodah, saj
za drugačno veslanje ni bilo ustreznih rekvizitov.
Ob 25.maju so poslali maršalu Titu darilo-model jadrnice, ob katerem se je maršal tedaj fotografiral in tako dal veliko priznanje izdelovalcem modela. Istega leta so za nagrado v okviru Ljudske tehnike v Jugoslaviji, prejeli lepo jadrnico “Sava” in nekaj drobne opreme za vodne športe.
Člani kluba sklenili jadrnico prodati z izkupičkom kupili material za lastno čolnarno ob Soči, ki so jo gradili 1951, zato tega leta niso tekmovali. Objekt je bil v prvi polovici leta 1952 tudi dokončan in vanj so lahko člani društva prenesli svoje rekvizite. Znova se je prebudil tekmovalni duh in nadaljevali so se
treningi. Člani so dobili tudi dva nova kajaka, ki sta delno izboljšala stanje v tedaj že skoraj povsem iztrošeni opremi.
^
1954

Napredek v izdelavi kajakov

Leta 1954 so člani izdelali v svoji delavnici prve zložljive lesene kajake z gumijasto prevleko. To je bil velik delovni uspeh, ki je omogočil tudi širše in uspešno udejstvovanje članov na tekmah.
Veliko dela in iznajdljivosti je botrovalo novim delovnim uspehom v letu 1955, ko so bili v klubski delavnici izdelani prvi gumijasti kajaki za divjo vodo. To leto pomeni začetek preusmeritve delovanja članov kluba: od veslanja oziroma veslanja na mirnih vodah h kajakaštvu na divjih vodah. Z možnostjo izdelovanja čolnov v lastni delavnici se je povečalo tudi zanimanje za kajakaško sekcijo v društvu, medtem ko so ostale sekcije klub začetnim uspehom počasi zamirale. Vrstila so se tekmovanja po Sloveniji, na njih so dosegali tekmovalci odlične rezultate.
^
1956

Vstop v medmednarodne vode

V leto 1956 je društvo stopilo opremljeno s šestimi gumijastimi kajaki za divjo vodo, kar je bila poleg sandolinov že solidna osnova za športno udejstvovanje. Na Soči je bil organiziran veleslalom od Plavi do Solkana in maja tudi republiško prvenstvo. Istega leta so se člani kluba udeležili tudi mednarodnega tekmovanja v Meranu (Italija), kjer so dosegli nekaj izrednih uspehov: ekipa, ki so jo sestavljal Pavel Bone, Miran Mozetič in Jože Srebrnič, je zmagala v slalomu, uspešno pa so se tekmovalci predstavili tudi v posamičnih vožnjah. To tekmovanje je pomenilo tudi prvi stik z mednarodnim športom, uspehi na tekmovanju pa so bili potrdilo dosedanjemu delu v društvu in obenem spoznanje, da bo mogoče s trdim delom vzpostaviti stik s svetovno elito v kajakaštvu. Nastop kajakašev iz Solkana na tem tekmovanju je bil veliko presenečenje za svetovno športno javnost, saj so se iz anonimnosti povzpeli preko noči na visoko mesto in s tem nakazali namero za prodor v svetovni vrh kajakaštva na divjih vodah. Istega leta je bilo organizirano tudi prvo mednarodno tekmovanje na Soči z udeležbo najboljših tekmovalcev iz Italije, Avstrije, Nemške demokratične republike in Češkoslovaške.

^
od 1958

Kajak klub Soške elektrarne

V naslednjih letih se je delo v društvu nadaljevalo z nezmanjšanim tempom in tudi rezultati niso izostali. Kljub temu pa se je društvo vseskozi otepalo z velikimi finančnimi in materialnimi težavami. Te so končno privedle tudi do reorganizacije in preimenovanja društva. Soške elektrarne, v sporazumu z Brodarsko zvezo Slovenije in Okrajno zvezo za telesno kulturo, prevzel pokroviteljstvo nad delovanjem društva, ki se je zato preimenovalo v Kajak klub Soške elektrarne (KKSE). Sodelovanje med kolektivom Soških elektrarn in člani kluba se je utrjevalo in omogočilo nadaljevanje tradicije veslanja na Soči.

Tridesetletno delovanje kluba izpolnjuje veliko športnih uspehov. Na mednarodnih tekmah so člani in članice kluba dolga leta redno posegali po najvišjih mestih in s tem nosili ime kluba po Evropi. Poleg tega so osvojili preko 50 državnih naslovov med člani in skoraj toliko med mladinci. Klub je dal v svojem delovanju v državno reprezentanco 15 članov, ki so ime kluba več kot častno zastopali. Tudi na tekmovanjih najvišjega razreda – svetovnih prvenstvih so dosegli nekaj izrednih rezultatov.

Vendar pa se delovanje kluba ni omejilo le na udeležbo na tekmovanjih. Pozornost je bila posvečena tudi vzgoji sodniškega in trenerskega kadra, saj je v klubu delovalo 35 republiških, 5 zveznih in 3 mednarodni sodniki ter 5 inštruktorjev. Konec sedemdesetih let pa je klub dobil tudi svojega trenerja, tako da so se odprle nove možnosti za načrtnejše delo in vzgojo novih tekmovalcev. Tekmovanja pri Mrzleku, v Plavah, v Bovcu, na reki Idrijci so poznana vsem ljubiteljem športa doma in v tujini. Posebno velja poudariti tudi organizacijsko delo v klubu, ki se je razvijalo vzporedno z rastjo ostalih zvrsti klubskega življenja.
Da bi se kajakaški šport razširil na celotno Soško dolino, je vložil klub precej truda v ustanavljanje sekcij v Bovcu, Kobaridu in v Trebuši na reki Idrijci.

Za uspešno delo je klub prejel: Bloudkovo plaketo, priznanje Zveze telesne kulture Slovenije in Jugoslavije, nagrado občine Nova Gorica, priznanje Kajakaške zveze Jugoslavije, priznanje Brodarske zveze Slovenije, priznanje Mednarodne kajakaške zveze (ICF), priznanje italijanske kanuistične federacije (FIC-CONI).

Več kot dvajset zadnjih let življenja Kajak Kluba Soške elektrarne krasijo največji športni uspehi: medalje in naslovi svetovnih prvakov na mladinskih in članskih svetovnih prvenstvih so postale stalnica in dvignile pričakovanja športnih navdušencev in javnosti preko vseh meja.

^
1979

Hidroelektrarna  Solkan

Zadnje slovo od stare čolnarne na znameniti lokaciji »Pri Bokalu« je bilo leta 1979. Nadaljnji razvoj dogodkov je pustil trajen pečat v življenju domačinov. HE Solkan, ki so jo v letih od 1979 do 1983 zgradili prav na temeljih čolnarne, je prav gotovo doprinesla k razvoju lokalnega gospodarstva in zmanjšanju energetske odvisnosti naše države, v zameno za to pa je pobrala čudovitih zadnjih 12 kilometrov brzic, ki jih je Soča nudila, preden se je na italijanski strani leno razlila po ravnini.

^
2001

Kajak center Most na soči

Izpostava Kajak kluba Soške elektrarne na Mostu na Soči deluje od leta 2001. Na Mostu se je sicer kajakaštvo dogajalo že kmalu po drugi svetovni vojni, a organizirani treningi so se v tem podalpskem kraju začeli pod vodstvom vizionarja Dejana Testena pred dobrimi dvajsetimi leti. 

^
2006

Kajak center Solkan

Prve nove prostore je KKSE dobil ob novi hidroelektrarni. Nostalgija po izgubljenem paradižu pa se je po skoraj četrt stoletja udejanila v obliki nove športno- rekreacijske cone »Na jezu«. Ideja o ureditvi tekmovalnega poligona je pravzaprav tlela od leta 1983, ko so solkanski kajakaši z dograditvijo HE Solkan izgubili primerne naravne terene za vadbo. S potrditvijo Svetovnega prvenstva v za mladince 2006 pa se je ob progi v Solkanu uredilo tudi nove prostore Kajak centra, ki danes gosti tako nacionalne, kot tudi mednarodna tekmovanja in goji nove atlete, ki prinašajo uspehe na svetovni ravni.